Tobak je med najstarejšimi poživili, ki jih poznamo in gojimo. Južnoameriški Indijanci že od prazgodovine gojijo to rastlino iz družine razhudnikov, ki uspeva samo v najbolj sončnih področjih sveta. Okoli leta 1560 pa je tobak začel svoj osvajalski pohod po Evropi. Danes je najbolj uporabljani stimulans na svetu.
Kadi se v pipah, v obliki cigar ali cigarillov in v daleč najpogostejši obliki, v obliki cigaret. Vendar pa je pot od začetnega sejanja drobcenih tobačnih semen do končnega rezanja in zavijanja tobaka v poseben cigaretni papir resnično dolga. Tobak je potrebno obrati, posušiti in fermentirati, nato pa ga zmešati in obdelati, preden pride do svoje končne stopnje.
Gojenje, obiranje in sušenje
V proizvodnji cigaret se najpogosteje uporabljajo tri različne vrste tobaka.
Viržinski tobak
Viržinski tobak, ki so ga, kot je razvidno že iz njegovega imena, začeli gojiti v ameriški zvezni državi Virginiji. Ta še danes predstavlja najpomembnejši del kmetijske proizvodnje te države, gojijo pa ga tudi v številnih drugih sončnih regijah po vsem svetu.
Orientalski tobak
Orientalski tobak, ki je včasih prevladoval v okusu cigaret, je pritlikava sorta tobaka, ki se suši na soncu. Gojijo ga predvsem na Balkanu, v osrednji Aziji in v manjšem obsegu na Daljnem vzhodu in v Afriki, kjer uspeva na revnih, kamnitih tleh.
Burley
Izvor burleyja, močnega, temno rjavega, na zraku sušenega tobaka, ni čisto jasen. Predvidevajo, da je poimenovan po pridelovalcu iz Ohia, ki ga je prvi gojil. Tobakovo seme je drobceno, 12.000 semen namreč tehta samo en gram. Pri setvi se tobačna semena zmešajo z vodo in zlijejo v semenske grede, saj je to edini način, ki zagotavlja enakomerno porazdelitev rastlin. Po petih ali šestih tednih sadike, ki so sedaj visoke od 16 do 18 centimetrov, iz semenskih gred presadijo na polja, kjer bodo imele dovolj prostora, da zrastejo do svoje polne višine, do dveh metrov. Vendar pa rastline še vedno zahtevajo nenehno skrb, saj je treba zgornjo plast zemlje redno rahljati, da se koreninam zagotovi dovolj kisika.
Tobačna rastlina
Tobak na polju zori dva do tri mesece. Začetek obiranja se določi glede na barvo listov in stopnjo zrelosti, ta pa se določi na podlagi strukture celic. Pri tem se burley bistveno razlikuje od drugih vrst tobaka: je namreč edina vrsta tobaka, pri kateri se lahko požanjejo cele rastline, in sicer samo na velikih obdelovalnih površinah.
Viržinski in orientalski tobak pa se obirata tako, da najprej oberejo spodnje liste, nato pa v več stopnjah še zgornje, ko zorijo.
Obiranje
Tobak se vedno obira sredi poletja, ko je sonce najmočnejše. Vendar pa se dejansko obiranje začne zelo zgodaj zjutraj, pred sončnim vzhodom.
Čeprav v ZDA in Kanadi tudi tobak obirajo s stroji, pa ga skoraj povsod še danes obirajo ročno.
Sušenje - Tri poti do popolnosti
Vsak tobak je drugačen. To je še zlasti očitno po obiranju, pri sušenju listov. Orientalski tobak, na primer, se po kratkem času sušenja v senci (dokler ne porumeni) obešenega na dolge vrvi prestavi na zračno, sončno mesto. Venci iz tobačnih listov potrebujejo potem še približno štiri tedne sonca, da se do konca posušijo.
Nasprotno pa se viržinski tobak suši s pomočjo ventilacijskih cevi, pri čemer se listi obesijo v sušilnico in posušijo s toplim zrakom, ki piha vanje iz sistema cevi. Bolj zapleten postopek sušenja se imenuje sušenje v sušilnih komorah, pri čemer se zunanje spremembe temperature in zračne vlažnosti uravnavajo s pomočjo zaprtega sistema za ogrevanje in zračenje.
Ta sušilni postopek zagotavlja značilno oranžno rumeno barvo listov viržinskega tobaka. Sušenje z ventilacijskimi cevmi in sušenje v sušilnih komorah trajata od štiri do sedem dni.
Burley pa se suši veliko dlje: cele rastline šest do osem tednov visijo v zračnih skednjih ali lopah, skozi katere stalno piha rahel veter. Zaradi tega se listi obarvajo značilno kakavasto rjavo in dobijo svoj značilni vonj in okus, ki prav tako spominjata na kakav.
Fermentacija
Nekatere sorte tobaka po sušenju še dodatno obdelajo po postopku, ki se imenuje fermentacija. Tako se razvije značilna tobakova aroma. Med fermentacijo, ki lahko traja tudi več tednov, razpadejo beljakovine, drugi kemični procesi pa pripomorejo k razvoju značilnega okusa tobaka.
Kupovanje tobaka in priprava tobačne mešanice
Preverjen v vseh čutih
Razlike v kakovosti pri posameznih vrstah tobaka določajo sušenje in fermentacijski postopki. Celo pri isti sorti nista dve letini nikoli povsem enaki. Po sušenju se tobak oceni in poveže v svežnje glede na kakovost. Kakovost listov namreč določi ceno serije v prav tolikšni meri, kot jo določi tudi sorta tobaka. Na tej stopnji se začne kontrola kakovosti. Pri tem se izbirajo listi, ki bodo dali končni seriji značilen okus. Tobačnim listom, namenjenim za izvoz, se odstranijo listne žile. Nato se zaprejo v embalažo v skladu z navodili kupca, strokovnjaki pa preverijo skladnost.
Vendar pa je kontrola kakovosti pri nakupu tobaka le prvi postopek v dolgi verigi pregledov in preverjanj, ki jih mora prestati tobak, preden končno postane cigareta. Serije tobaka se dolgo pred začetkom proizvodnje ponovno preverijo z najsodobnejšimi analizami. Potem ko se preveri njihova kakovost, se vsaka serija posebej označi.
Vsi podatki o serijah se shranijo v računalnik, kar pozneje med mešanjem precej poenostavi postopek. Ko so kupci zadovoljni s kakovostjo blaga, se posel sklene. Na Vzhodu je skladno s stoletno tradicijo dovolj, da si kupec in prodajalec v ta namen sežeta v roko, medtem ko se v ZDA in Kanadi, pa tudi v Indiji, Zimbabveju in Malaviju tobak prodaja na dražbah. Številne države porekla imajo vmesne skladiščne prostore, kjer se tobak shranjuje v toplem podnebju svoje dežele, medtem ko čaka na transport, ter pri tem še naprej zori in se razvija.
Tobak je lahko stisnjen v bale, ki tehtajo od 20 do 54 kilogramov in so zavite v juto, kar je že 100 let v navadi za orientalski tobak, ali pa kot virginia in burley tobak, shranjen v 200-kilogramske zaboje.
Odvisno od vrste in željenih zalog se surovi tobak shranjuje od 6 do 24 mesecev. To mu omogoči, da še bolj dozori in razvije svojo polno aromo. Med takšnim shranjevanjem strokovnjaki redno pregledujejo tobačne liste.
Vendar pa je kontrola kakovosti pri nakupu tobaka le prvi postopek v dolgi verigi pregledov in preverjanj, ki jih mora prestati tobak, preden končno postane cigareta. Serije tobaka se dolgo pred začetkom proizvodnje ponovno preverijo z najsodobnejšimi analizami. Potem ko se preveri njihova kakovost, se vsaka serija posebej označi.
Vsi podatki o serijah se shranijo v računalnik, kar pozneje med mešanjem precej poenostavi postopek. Ko so kupci zadovoljni s kakovostjo blaga, se posel sklene. Na Vzhodu je skladno s stoletno tradicijo dovolj, da si kupec in prodajalec v ta namen sežeta v roko, medtem ko se v ZDA in Kanadi, pa tudi v Indiji, Zimbabveju in Malaviju tobak prodaja na dražbah. Številne države porekla imajo vmesne skladiščne prostore, kjer se tobak shranjuje v toplem podnebju svoje dežele, medtem ko čaka na transport, ter pri tem še naprej zori in se razvija.
Tobak je lahko stisnjen v bale, ki tehtajo od 20 do 54 kilogramov in so zavite v juto, kar je že 100 let v navadi za orientalski tobak, ali pa kot virginia in burley tobak, shranjen v 200-kilogramske zaboje.
Odvisno od vrste in željenih zalog se surovi tobak shranjuje od 6 do 24 mesecev. To mu omogoči, da še bolj dozori in razvije svojo polno aromo. Med takšnim shranjevanjem strokovnjaki redno pregledujejo tobačne liste.
Več kot le stvar okusa
Cigarete dobijo svoj značilni okus iz različnih arom različnih sort tobaka, ki jih vsebujejo. Za določeno znamko ta okus določijo posebne mešanice, ki jih uporabijo zanje. Tako na primer rahlo sladek viržinijski tobak zaokroži aromatičnega orientalskega, medtem ko burley mešanico »začini«, prav tako kot sol in poper začinita jed. V mešanici, ki se uporablja za posamezno znamko cigaret, je lahko tudi do 30 različnih letin tobaka. Priprava teh mešanic in poznejše ohranjanje istega značilnega okusa iz različnih žetev je ena od najtežjih in najpomembnejših nalog pri razvoju izdelka. Samo visokousposobljeni strokovnjaki lahko uporabljajo nove mešanice za ustvarjanje vedno novih okusov. Zagotavljajo, da se ohranja ustaljenost posameznih sestavin okusa in njihovih končnih sestavov.
Stroji
3.300 rezov na minuto - in na milimeter natančno
Sedaj gredo obdelani, temeljito zmešani listi tobaka v postopek rezanja. Listi se razrežejo z osupljivo hitrostjo in natančnostjo, ki jo zmore samo najsodobnejša, elektronsko nadzirana oprema. Rezila stroja, ki se vrtijo zelo hitro, zmorejo do 3.300 rezov na minuto, pri čemer razrežejo liste v 0,65 do 0,80 mm široke trakove – velikost, ki nudi optimalno zadovoljstvo pri kajenju cigaret.
Preden lahko tobačne liste zvijejo v cigarete, pa je treba njihovo vlažnost ponovno spraviti na zaželeno raven. Nazadnje se mešanici dodajo še sesekljane listne žile in mešanje je končano. Dnevna proizvodnja se razdeli v zaprte posode glede na mešanico za posamezno znamko. Posode, nameščene na tekočih trakovih ali v računalniško nadziranem skladišču, nato čakajo na znak iz računalniškega terminala proizvodnje cigaret.
Izdelek dobi svojo končno obliko
Računalnik prikliče iz skladišča potrebne količine pripravljenih mešanic in jih po cevovodih prenese v stroje za izdelavo cigaret, ki so srce proizvodnje.
V strojih za izdelavo cigaret se posamezni sestavni deli združijo v cigarete: tobak, cigaretni papir in pri filtrskih cigaretah papir za ustnik in filter. Najprej se razvije papir. Papir iz enega zvitka ali navitka je dolg od štiri do šest kilometrov kar zadošča za 15 minut proizvodnje, pri hitrejših strojih pa tudi manj. Ko se zvitek odvije, droben tiskalnik s svetlobno hitrostjo na zunanjo stran natisne žig znamke, medtem ko druga naprava z izredno natančnostjo doda lepljivi trak na rob papirja.
Tobak, predhodno oblikovan v dolg tanek strok, se porine na tekoči trak s papirjem, nato pa se papir in tobak skupaj pomakneta v komoro za oblikovanje, kjer se tobak zavije v papir in se zgornji rob papirja prilepi čez spodnjega. Vroča rešetka posuši lepilo in pogladi papir kot likalnik, da se ne naredijo gube. Ta dolgi valj pride nato iz komore za oblikovanje, nato pa ga kot britev ostra rezila razrežejo na dolžino, ki je vnaprej določena za posamezno znamko cigaret.
Filter in pakiranje
Kako se nadzira kakovost pri vseh teh postopkih?
V celoti avtomatizirani senzorji poskrbijo, da se preveri čisto vsaka cigareta, kljub velikim hitrostim strojev, ki lahko proizvedejo približno 8000 cigaret na minuto oziroma 10 milijonov cigaret na dan. Poleg tega se v kratkih časovnih razmakih jemljejo naključni vzorci po vsej proizvodni liniji v proizvodnji cigaret.
S tem se preverja ustreznost teže, ali je cigareta trdno zvita, ali je tobak primerno vlažen in ali prepustnost filtra zagotavlja enakomerno gorenje cigarete – tako da bo ta ravno pravega okusa.
Tudi pakiranje cigaret je v celoti avtomatizirano. Prijemalniki ovijejo ustrezno število cigaret z ovojnim papirjem in trakovi okoli njih ovijejo izrezano embalažo. Nato se oblikujejo škatlice, katerih oblika, barva in dizajn so zunanji znak znamke. Nato se na škatlico prilepi trošarinski pečat, ki zagotavlja, da sta bila odmerjena trošarina za tobak in davek. Nazadnje se škatlica ovije v zaščitno folijo, ki zagotavlja, da ostanejo cigarete sveže. Celotna proizvodna linija in vsi v njej uporabljeni materiali morajo biti skladni s skrbno usklajenimi kakovostnimi standardi, redni pregledi pa zagotavljajo strogo izpolnjevanje teh standardov. Ti zagotavljajo, da so izpolnjene zakonske obveznosti in, kar je pomembneje, da so izdelki vrhunske kakovosti, ki jo kadilci z vso pravico pričakujejo.